Na trgu, ki nosi njegovo ime, se zgodbe o Giuseppeju Tartiniju srečajo z vsakdanjim vrvežem. Koncerti in festivali prinašajo melodije, ki polzijo prek sočnih barv fasad, in obiskovalci nehote upočasnijo korak, da prisluhnejo. Violina v tem mestu ni le instrument, temveč most do morja, do ritma valov in do plesa senc. Ko se večer spusti, glasba ostane, kot nežen vonj po soli, ki se prilepi na spomin in ga nežno, vztrajno, veselo osvetljuje.
Kamen na konici polotoka se ogreje čez dan, da bi zvečer ponudil toplo klop vsaki zgodbi. Svetilnik utripa umirjeno, brez naglice, in valovi pripovedujejo o vseh prihodih ter odhodih. Tu se usedejo domačini z novicami, zaljubljenci z obljubami in popotniki z razglednico, ki jo piše veter. Vsak utrip je majhen poklon varnosti: svetlobi, ki vodi, in tišini, ki posluša. Od tod so najlepši slovarji valov, zapisani na gladini, brez črk, a popolnoma razumljivi.
Hiša Benečanka, s svojo čudovito renesančno čipko na kamnu, gleda čez trg s tiho samozavestjo. Njene zgodbe so skrivoma zapisane v vogalih, balkonih in senčnih prehodih, kjer koraki postanejo mehkejši. Piran se bere kot knjiga brez poglavij, kjer vsak portal doda stavek o obrti, ljubezni in dolgih potovanjih. Fasade niso kulise, temveč sosedje, ki nas opazijo in prijazno pozdravijo. V tem dialogu kamna in svetlobe se rojevajo fotografije, ki dolgo ostanejo na notranji strani dlani.

Če vas razveselijo nežne novice o novih poteh, prijaznih razglediščih in sezonskih okusih, se prijavite na naša slana pisma. Pošiljamo namige za sprehode, pogovore s solinarji, zgodbe o pticah in preproste recepte, ki potujejo iz kuhinje na pomol. Vprašajte, odgovorite, predlagajte naslednji korak. Tako ostanemo v stiku s krajem in drug z drugim, tudi ko nismo ob obali. Pisem ni preveč; ravno prav, da veter ne zastane in radovednost ostane sveža.

Vabljeni, da pošljete recept za buzaro, brodet, marinirane sardele ali skromno, a ljubljeno ribjo juho, ki jo poznajo le vaši domači. Dodajte zgodbo: kje ste ga prvič poskusili, kdo je držal kuhalnico, kateri veter je pel skozi okno. Delite tudi sprehod spomina: kdaj ste prvič videli sol, kako ste spoznali petolo, kje ste našli najtišjo klop. Z vsako deljeno drobtinico kraj postane bogatejši, mi pa bližji, kot bi sedeli za isto mizo.

Fotografije obale, solin in uličic so najlepše, ko nosijo tišino med koraki in šepet med valovi. Pošljite posnetke jutranjih odsevov, popoldanskih jader, večernih svetilnikov ali drobnih detajlov na kamenju. Povejte, kdaj ste jih posneli, katere misli ste nesli v žepu, in kakšen okus je imel tisti dan. Morda to ni popolna kompozicija, je pa popoln spomin. Tako se veter ulovi v zgodbo, ki greje še dolgo potem, ko se morje umiri.
All Rights Reserved.